O meni Storitve Blog Domov

Partnerstvo in denar, 1. del: Vojna in mir

Obstajajo tri področja, glede katerih se prepirajo skoraj vsi pari: denar, seks in vzgoja otrok. Povedala vam bom zgodbo o tem, kako sva se midva z možem soočala z denarnimi izzivi.

Imela sva diametralno nasproten odnos do denarja. On je bil strašno varčen, novih stvari ni nikoli kupoval. Ko sva se spoznala, pa čeprav sva bila oba študenta, je imel privarčevan že tak kupček denarja, da sem morala prešteti ničle, ki so se izpisale na bankomatu (sicer smo takrat imeli še tolarje, tako da je moralo že tako biti nekaj ničel, da je bil znesek omembe vreden, a vseeno).

Pri meni pa čisto druga pesem. Jaz sem najprej zapravila, potem pa gruntala, kako bom plačala ali vrnila dolg. In še prav ponosna sem bila, da sem se vedno nekako znašla, čeprav sem bila skoraj vedno brez ficka. Čutila sem svobodo ob tem, da lahko sanjam o čemerkoli in da se ne obremenjujem s proračunom, ker denarja tako ali tako ni bilo. Samo veliko zaupanje, da bo nekako že vse okej.

Moj način je zame funkcioniral in nobene kritike nisem prenesla. Lahko pa si predstavljate, kako je name gledal Viktor iz svoje perspektive. Nič mu ni bilo jasno. Ampak na začetku najinega odnosa, ko sva bila še fant in punca, se vljudnostno ni vmešaval v moj sistem preživetja. Sklepam, da je z očmi zavijal samo sam pri sebi. Navsezadnje sva imela popolnoma ločene finance. In tudi popolnoma ločena gospodinjska opravila.

Skupne finance: Vojno stanje

Vse to je dobro funkcioniralo, dokler nisva dobila prvega otroka. Potem pa se je najin sistem fifty : fifty gladko podrl. Kako naj deliva vse na moje : tvoje, če je pa on hodil v službo in več zaslužil, jaz pa doma brisala otroško ritko? Ugotovila sva, da se morava prilagoditi novim okoliščinam, ker nekaterih stvari pač ne moreš deliti na pol. Lahko se zmeniš, da eden skuha, drugi pomije posodo, kako pa razdeliš dojenje, nočno vstajanje, mastitis? Kot se je lepo izrazil Gibonni: »Što je moje, što je tvoje, ja tako ne mogu razmišljati, sve smo gradili u dvoje, i sve iz temelja, sad ćemo podijeliti – kome noč, a kome dan?« (Pa naj nihče ne pomisli, da lahko enakovredno daš na tehtnico službo in skrb za otroka, ker vsaka mlada družina ve, da je odhod v službo ob novorojenčku luksuz. V službo se gre mladi očka v resnici spočit in tam gre lahko vsaj v miru na stranišče!)

No, takrat se je pa začelo, trk dveh svetov. Jaz sem vedela, kaj je treba kupiti za otroka, on pa ni želel prekoračiti mesečnega proračuna. Jaz sem menila, da si zasluživa lep dopust, on je bil prepričan, da nisva dovolj zaslužila za dopust. Jaz sem si želela kaj privoščiti in te želje in sanje so mi prinašale veselje, on je vsakič odreagiral tako negativno, da sem izgubila vsako navdušenje. Nenehno pričkanje za vsako malenkost. Bilo je obupno. Andrija & Andjelka at its best! Enkrat je celo uvedel neke Excelove tabele, v katere naj bi vpisovala stroške. Meni se je skoraj zmešalo! Res nisem funkcionirala na ta način in nisem se mogla sprijazniti z groznimi omejitvami, da moram vnaprej vedeti, kaj si lahko ta mesec privoščim. Torej se lahko kar odpovem vsemu lepemu v življenju. Nesprejemljivo! Tistih tabel nisem želela povohati niti od daleč.

Počutila sem se slabo, ker se mi je zdelo, da mož ne spoštuje mojega načina, s katerim sem prej čisto dobro krmarila. Da mi ne zaupa. Da mi ničesar ne privošči. Da ne smem niti omeniti, če mi je kaj všeč. Bala sem, da mi hoče pristriči krila, vzeti sanje in me spraviti v pesimistično kletko, v kateri je nenehno odmevala mantra: Nimamo dovolj, ne moremo si privoščiti … In jaz sem jo občasno zaslišala kot: Nisi vredna, ne zaslužiš si, ne zanima me, kaj ti je všeč … To me je res bolelo.

Tudi on se je seveda počutil grozno, čeprav se mi takrat ni zdelo tako. Šele mnogo let kasneje sem razumela, da v sebi tudi on trpi, ker bi mi v resnici dal vse na svetu, ampak ko je videl, da ne more ustreči vsaki moji želji, si je v sebi mislil, da ni dovolj dober. Da ne zmore in ne zna dovolj dobro poskrbeti zame, me osrečiti. Zdelo se mu je, da so moje želje neskončne. Zato se je ustrašil vsakič, ko sem omenila, da mi je nekaj všeč. Čutil je pritisk, da mi mora to na vsak način kupiti ali priskrbeti. Jaz pa sem želela z njim samo podeliti, da je najbrž fino iti kdaj na kakšno križarjenje…

Ujela sva se v težak začarani krog. Vsaka omemba denarja je bila strašno občutljiva točka. Znala sva biti tudi pasja drug do drugega.

Pametnejši odneha

Ko tako ni šlo več naprej, je tudi Viktor počasi obupaval. Njegov moto je Happy wife, happy life. Doma pa je imel eno nezadovoljno gunđalo, ki je povrh vsega še študiralo psihoterapijo. In se celo dodatno specializiralo za partnersko terapijo! Si lahko predstavljate, kakšno je kreganje s partnerskim terapevtom? Približno takole.

Mark Twain je genialno dejal: »Ne prepiraj se z bedakom, spravil te bo na svoj nivo in te potolkel z dolgoletnimi izkušnjami.« Jaz bi takole rekla: Ne prepiraj se s partnersko terapevtko, ker pozna šibke točke vseh moških, in če je dovolj sprovocirana, jih boš poslušal po dolgem in počez. Dobil boš strokovno podkrepljeno analizo vseh svojih napak, potlačenih čustev in drugega psihosranja, da boš ostal brez besed. Verjemi, tega si ne želiš.

Tako da ni presenetljivo, da je fant sčasoma res obupal. Dvignil je roke in rekel, okej, pa naj bo po tvoje. »Ne morem več poslušati, da so to moji strahovi, da nimam občutka varnosti, da ti ne zaupam.« Pa naj bo, kar bo, si je mislil. Kot pravi stara modrost: v dobrem zakonu naj ima vedno zadnjo besedo mož. Celo zadnji dve besedi naj bosta njegovi: »Da, draga!«

Zdaj ko to pišem, si mislim, vau, koliko poguma je bilo potrebno za nekaj takega! Ogromen korak v neznano. Po moje si je res mislil, da bo šlo vse v maloro! In je šlo in ni šlo.

Preberi naslednjo objavo