O meni Storitve Blog Domov

Pasivni dohodek: od ideje do poslanstva

Začelo se je z željo, da bi poskrbela za stara leta

Bila sem še študentka, ko sem dobila priporočilo, naj preberem Kiyosakijevo knjigo Bogati očka, revni očka. Čeprav me kakršnakoli ekonomija takrat sploh ni zanimala, sem bila nad knjigo navdušena. Najbolj me je pritegnil koncept pasivnega dohodka: razmišljanje, kako ustvariti dohodke, ki niso povezani s službo, torej niso odvisni od tega, ali delam ali ne. Kiyosaki večinoma s pomočjo kredita kupi nepremičnino, jo uredi, in nato oddaja po ceni, ki pokrije obrok kredita in stroške, na koncu pa mu nekaj denarja še ostane. Jaz sem se v to idejo zaljubila.

Pri ideji pasivnega dohodka me je najbolj pritegnilo to, da tako lahko poskrbim za svojo pokojnino. Že od študentskih let sem bila namreč prepričana, da od države ne bom dobila ničesar in da sem sama odgovorna, da poskrbim za svoja stara leta. Nepremičnine so se mi zdele odlična rešitev – razumem idejo, da jo kupiš, trideset let odplačuješ kredit, nato pa ni več kredita in prihodek od oddajanja nepremičnine postane tvoja pokojnina. Dovolj preprosto tudi za moje možgančke.

Medtem ko sem bila fascinirana nad Kiyosakijevim kažipotom, ki je kazal, da je to zares mogoče uresničiti, sem bila v realnosti navadna revna študentka. Torej absolutno kreditno nesposobna. Vse, kar sem imela, so bile sanje, in iskala sem rešitve, kako bi vsaj malo delovala v tej smeri. Prva naloga je bila prepričati moža, da naj še on prebere knjigo. In jo je. Na začetku pri njemu nisem opazila nobenega posebnega entuziazma. Ampak vsaj ni kategorično zavračal ideje, kot so jo nekateri drugi v moji okolici. Jaz pa sem še naprej vztrajala in razmišljala, kako bi lahko vsaj nekje začela.

Moja prva ideja je bila naslednja: Ker mi je jasno, da si ne moreva privoščiti nakupa stanovanja (saj ni bilo kredita, ki bi ga midva takrat dobila), bi morda lahko začela z nakupom garaže! To je najmanjša enota, ki še šteje za nepremičnino in nekje je treba začeti.

Gremo v akcijo

Ko je Viktor videl, da mislim resno, je začel tudi on razmišljati in predvsem premetavati številke, v čemer je res dober. Bolj ko jih je obračal, bolj smiselne so postajale. Jaz pa sem v tistem času začela študirati psihoterapijo. Po nekaj letih tuhanja in mozganja, se je končno rodila prava ideja – nakup majhne pisarne, ki bi jo oddajala na uro drugim terapevtom. Meni se je zdela ideja fantastična, ker je pomenila, da z njo vsi pridobimo – terapevti začetniki si namreč ne morejo privoščiti mesečne najemnine, saj na začetku kariere potrebujejo pisarno samo za kakšno uro ali dve na teden. Jaz pa si z najemnino od oddanih ur pokrijem mesečni obrok kredita in obratovalne stroške. Če slučajno ostane kaj presežka, bo pa to čista zmaga!

Viktor je natančno pregledal številke in vedno znova so kazale, da bi bila takšna investicija smiselna. Pogumno sva se odločila za nakup majhne pisarnice in vzela kredit na trideset let!

Osredotočena na psihoterapijo

Po nakupu najprej prve in nato druge pisarne sva delo precej avtomatizirala. Ni nama vzelo veliko časa, saj sva vzpostavila sistem rezervacij po spletu, za kar je skrbel Viktor. Jaz pa sem skrbela za stike z najemniki. Ponavadi so bili ogledi pisarne hitri in vse skupaj sem opravila mimogrede.

Veliko bolj sem se osredotočala na to, da sem gradila kariero psihoterapevtke, saj sem vedno mislila, da moram nekega dne, ko bom velika, nekaj postati. To naj bi bil življenjski cilj, mar ne? Ogromno energije sem vlagala v pridobivanje novih znanj – med študijem in po njem cel kup dodatnih izobraževanj, specializacija iz partnerske psihoterapije, pa različne metode za predelovanje travm. Moja praksa je uspešno rasla, poleg dela s klienti sem začela tudi delati s študenti in voditi delavnice v Sloveniji in tujini.

Ko te strezni zdrava kmečka pamet

Leta 2015 sem bila še posebej ponosna, ker sem po letih truda, nabiranja izkušenj in vseh premaganih ovirah končno opravila mednarodni izpit za psihoterapijo. O svojem dosežku sem se pogovarjala tudi s stricem. Možakar je pri svojih častitljivih 75+ letih izredno vitalen, skrbi za svoje piščance, pujse in sadovnjak, z mopedom se prevaža po vasi in še vedno odlično igra šah.

Zelo cenim stričevo mnenje in nekako sem pričakovala, da mi bo čestital in se veselil zame ob mojem dosežku, a njegov odziv me je popolnoma presenetil. Vprašal me je namreč, koliko ljudi bom zaposlila.

Vsi prisotni smo bili malo zbegani. Mlajša sorodnica mu je hitela razlagati: »Ne razumeš, ona je naredila ta izpit, da bo lahko sama samostojno opravljala poklic psihoterapevtke!«

A stric se je prijazno nasmehnil: »Vem, vem, ampak ona ima samo dve roki in omejeno število ur v dnevu.«

Jaz sem kar malo prebledela. Natanko sem vedela, o čem govori. O pasivnem dohodku, ki sem si ga želela že od študentskih let, že odkar sem prebrala Kiyosakijevo knjigo Bogati očka, revni očka! V mislih mi je odzvanjalo »ona ima samo dve roki«. Bila sem frustrirana in jezna. Da ne bo pomote – ne na strica, ker me ne bi razumel, ampak ker sem v sebi zelo dobro vedela, da ima prav! Ker me je spomnil na mojo željo. Zdaj pa sem se zavedela, da sem vmes med vsem tem študijem kar malo pozabila na svoje želje, se prepustila toku in razmišljala predvsem o tem, kako bom nekaj postala – kako bom nekega dne samostojno opravljala poklic psihoterapevtke. Da bi kogarkoli zaposlila, nisem niti pomislila. Z grozo sem ugotovila, da sem si zadnja leta ogromno prizadevala za to, da bom v najboljšem primeru samozaposlena – psihoterapevtka z lastno prakso. Grrrrr!

Tako torej ene najpomembnejših finančno – podjetniških lekcij nisem dobila na kakšnem blazno dragem seminarju ali v knjižni uspešnici, temveč je lekcija prišla popolnoma nepričakovano, tako kot strela z jasnega – in to v stari kmečki hiši v odročni vasi bogu za hrbtom.

Razlika med aktivnim in pasivnim dohodkom

Naj na kratko povzamem, za kaj gre pri pasivnem dohodku. Pri aktivnem delu dobesedno prodajam svoje znanje, sposobnosti, talente, čas, karkoli že imam ponuditi – na uro. In sem plačana na uro. To plačilo je lahko majhno ali zelo visoko, pomembno je, da ga dobivam samo, dokler aktivno delam. Dokler torej sprejemam kliente, prejemam plačo. Ko sem na bolniški, dopustu ali v pokoju, plačila ne prejemam, ker ne delam aktivno.

Pri pasivnem načinu dela je drugače, saj tukaj postavim sistem, ki načeloma funkcionira tudi brez mene. Najprej seveda vložim nekaj aktivnega dela, časa, truda, ponavadi tudi denarja, da ta sistem poženem v tek, potem pa se moj izdelek lahko prodaja tudi brez moje aktivne udeležbe (ali je pa ta minimalna).

Najbolj očitni primer tega je oddajanje nepremičnine. Najprej se seveda nagaram kot konj, da pridem do nepremičnine (oziroma do sredstev zanjo), da jo uredim, najdem najemnike …. Potem pa, sploh če oddam na primer stanovanje v dolgoročni najem, ni več veliko dela, najemnina pa vseeno priteka vsak mesec.

Pomembno se mi zdi omeniti, da področje dela nima zveze z načinom dela, torej aktivnim ali pasivnim. Če so moja strast psi in se recimo dobro spoznam na sprehajanje psov, lahko na tem področju delam aktivno (torej sama sprejaham pse) ali pa najamem študente, ki bodo pse sprehajali za moje podjetje. Še vedno ostajam na področju, ki mi je všeč, mi je blizu in ga obvladam.

Brezmejni potencial pasivnega dohodka

Zanimiv primer prehoda iz aktivnega v pasivni način razmišljanja je Marie Kondo, znana po knjigi Umetnost pospravljanja. Marie je sprva prodajala svoj čas – pomagala je svojim strankam, da očistijo domove krame in zaživijo proste bremen preteklosti in nakopičenih reči. Kmalu je postala zelo iskana in ko se je čakalna vrsta za njene storitve podaljšala na več kot šest mesecev, se je odločila, da napiše knjigo. Knjiga je dosegla občutno večje občinstvo in Marie je bila zadovoljna, da je lahko v enem dnevu pomagala ne samo nekaj strankam, temveč kar tisočem. In to po vsem svetu, saj so knjigo nato prevedli v trideset drugih jezikov. S knjigo so se njeni dohodki spremenili v pasivne in ker tukaj ni meja, je bil tudi zaslužek neprimerno višji kot takrat, ko je strankam pomagala osebno, vsaki posebej.

Njen primer je odličen prikaz stričevega nauka: Marie je lahko sprejela omejeno število strank na dan, saj je imela samo dve roki. Če bi želela na stari (aktivni) način pomagati miljonom strank, bi trajalo stoletja, tako da to seveda ne bi bilo izvedljivo. Našla pa je način, da pomaga milijonom bralcev in gledalcev s knjigo in kasneje tudi z Netflixovo serijo.

Sama sem si razbijala glavo, ali bi lahko tudi jaz nekako pretvorila svoje znanje v donosen pasivni prihodek.

Ko imaš stvari pred nosom, pa jih ne vidiš

Zares sem bila odločena, da v zvezi s tem nekaj naredim, a sem se še zmeraj lovila. Silna razmišljanja niso prinesla nobenih konkretnih rezultatov. Ampak ironija je, da imamo rešitve pogosto pred nosom, pa jih nikakor ne moremo videti.

Nekega dne sem naletela na fantastično Gretchen Rubin, avtorico Načrta za srečo in drugih odličnih knjig. Tudi ona je iskala svoje poslanstvo oziroma strast. Njen kolega pa ji je narisal zelo zanimiv strip »Iskanje strasti«. Na vsaki sličici Gretchen opazuje člane svoje družine, kako so našli svojo strast, ona pa samo hrepeni po tem, da bi tudi sama vedela, katera je njena strast. Na koncu ugotovi, da je bila tako zaposlena z iskanjem neke nedoločene strasti, da ni cenila tiste, ki jo dejansko ima. Zanjo so to knjige, ki jih prav obožuje, in ko pogledamo strip še enkrat od začetka, opazimo, da je na vsaki sliki obdana z njimi!

Ko sem videla ta strip, sem dopuščala možnost, da se najverjetneje nekaj pomembnega dogaja tik pred mojim nosom, pa tega ne vidim, ker sem preveč zasedena z razmišljanjem, kako naj pridem do pasivnega dohodka!

Stvari so se obrnile tako, da me je moja nekoč tako ljuba psihoterapija začela izčrpavati. Bolehala sem vse bolj in vse pogosteje, kar se je vleklo in vleklo. Po kakšnem letu prepogostih bolniških, potem ko sem spet preležala šest tednov v postelji, sem bila prisiljena resno razmisliti o vsaj delni opustitvi dela.

Priznam, bilo me je grozno strah! Sama ideja, da bi nehala delat, je sprožila številne slabe občutke in strahove – kaj to pomeni, sem čisto propadla, sem sedaj luzerka? Toliko vloženega dela, leta študija, prizadevanja, odrekanj, bo šlo vse kar v nič? In seveda – kaj to pomeni finančno? Sem spet na začetku, bom svojima otrokoma morala znižati standard, na katerega sta navajena? To in še marsikaj me je zelo skrbelo.

Nato pa se je zgodilo. V pogovoru s prijateljico, ki mi je ves čas stala ob strani, sem ji zaupala vse svoje dileme in dvome. Ona je bila tista, ki je rekla: »Zakaj se pa ne bi nekaj časa posvetila samo pisarnam? To te ne izčrpava, kajne? Pa še nekaj denarja dobiš.«

To je bilo ključno vprašanje, ki je v mojem življenju sprožilo tektonski premik. Dejansko sem se zamislila, in se vprašala – saj res, zakaj pa se ne bi posvetila samo pisarnam? Ironično je, da eden od razlogov, zakaj na delo z oddajanjem pisarn nisem gledala kot na delo, ta, ker se mi je zdelo tako enostavno, tako naravno, da ga sploh nisem zaznavala kot delo. To sem opravila mimogrede. Nič me ni utrujalo.

Spoznala sem – eureka! – da sem imela pisarne ves čas pred nosom, pa jih nisem videla, tako kot Gretchen Rubin ni videla knjig. Nekaj tako spontanega, pri čemer mi skoraj nič ni bilo težko in sem z veseljem spoznavala nove ljudi, ki so prišli na ogled prostora, z veseljem sem tudi čistila in pospravljala svoje drage pisarnice, z veseljem sem izdajala račune … Prav tako pri oddajanju pisarn nisem bila omejena z dvema rokama niti s številom ur v dnevu. Lekcija, ki sem se je naučila, je bila, da mi ni treba več tratiti časa in energije za aktivno delo. Da se lahko končno malo sprostim in zaupam …

Seveda sem kmalu poklicala strica in se mu zahvalila za pomembno lekcijo. Obenem sem ga povabila na odprtje tretje pisarne. Ničesar mi ni bilo treba posebej razlagati, vse mu je bilo jasno. Ni imel ne pripomb, ne vprašanj. Samo iskrene čestitke.

Stvari so se zložile na svoje mesto. Jaz pa čutim v svojem srčku tiho zadovoljstvo, da je vse tako, kot mora biti.

Nauk: zakaj je pasivni dohodek tako pomemben

Korak za korakom, napaka za napako, pisarnica za pisarnico…. Rezultat je, da imam zdaj dovolj pasivnega dogodka, da sem lahko pustila “aktivno” službo. A že v prehodnem obdobju sem bila hvaležna za trenutke, ko smo se recimo potepali po Grčiji in na koledarju videli, da terapevti najemajo naše pisarne. Občutek je neprecenljiv in dobesedno ponazarja že slišano, pa morda podcenjeno frazo, da denar dela za nas, tudi ko mi spimo. Ampak to je čar pasivnega dohodka – da si lahko tudi na drugem koncu sveta, pa vseeno ustvarjaš dobiček. Jaz dobim kar kurjo polt, ko razmišljam o tem!

Da ne omenjam občutka varnosti. Ko sem se bližala izgorelosti, sem dodobra začutila svojo ranljivost in se zelo obremenjevala z vprašanjem: Kaj če zaradi slabega zdravja ne bom mogla več delati? To se je tudi uresničilo. Če ne bi imela zgrajene varnostne mreže v obliki pasivnega dohodka, bi postala stroodstotno odvisna od moža. To bi nedvomno vplivalo na najin odnos, saj sem bila od nekdaj občutljiva za to, da bi bila odvisna od kogarkoli. In če bi slučajno, bog ne daj, izgubila njega ali če bi še on zbolel?

To so sicer najhujši scenariji, za katere vsi upamo, da se ne bodo uresničili. A če natančno pogledamo, se v resnici prej ali slej uresniči prav ta scenarij – da pstanemo nezmožni za delo – vsakomur od nas. V starosti ne moremo več delati. Na državo pa se ne moremo zanesti. Ne samo, da bo v prihodnosti vse manj denarja za pokojnine, že danes, leta 2020, je v Sloveniji povprečna pokojnina NIŽJA od praga revščine! To pomeni, da je povprečen upokojenec danes reven. Ob misli na to se zgrozim. Nočem dočakati take starosti in ne privoščim je tudi nikomur drugemu.

Hvala bogu za pasivne prihodke!